Po Apuliji

Prijetno mesto ob morju. v 12. st. pristanišče, od koder so hodili križarji v sveto deželo. Največja bronasta plastika iz antike; neznan junak.

San Giovanni Rotondo, ki leži sredi slikovitega Garganskega polotoka, visoke planote, pokrite z gozdovi in pašniki, naokoli pa so čudovite peščene plaže - vso to naravno lepoto zajema Garganski narodni park. Kraj je povezan z življenjem in delom sv. p. Pija. Obiskali bomo baziliko Matere milosti ter novo cerkev sv. Pija, ki sodi med največje cerkve v Italiji - odlična moderna arhitektura ter mozaiki (okoli dva tisoč kvadratnih metrov) našega umetnika p. Marka Rupnika nas bodo gotovo očarali

Trani, eno najlepših apulijskih mest z dobro ohranjenim srednjeveškim jedrom. Glavno znamenitost mesta predstavlja velika romanska katedrala z dvema kriptama, ki so jo gradili od 11. do 13. stol. v pristanišču, le nekaj metrov od morja.

Bari, prestolnico Apulije, veliko pristanišče, univerzitetno mesto in mesto sv. Miklavža. Mesto je najbolj cvetelo v srednjem veku, saj so se od tod križarji z ladjami odpravljali v Sveto deželo, hkrati pa je k sv. Miklavžu vodila romarska pot. Srce starega mesta, ki se je razvilo na manjšem polotoku, predstavlja bazilika sv. Nikolaja oz. sv. Miklavža. Graditi so jo začeli konec 11. stol., da bi v njej shranili svetnikove relikvije, ki so jih prinesli iz Mire v Mali Aziji. Bazilika sodi v sam vrh apulijske romanike. Na sprehodu po mestu bomo videli še romansko katedralo, štaufovski grad …

Mesto je znano po karnevalu.

Vožnja v deželo trulov, značilnih majhnih belih prebivališč s sivimi zašiljenimi kupolastimi strehami. Obiskali bomo Alberobello, prestolnico trulov, kjer te nenavadne hišice na gosto pokrivajo pobočje mestne četrti, na vrhu pa stoji cerkev sv. Antona v enaki obliki.Mestece je zaradi izjemne arhitekture na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Ogled zanimivega mesta z najlepšimi truli.

Trulli

Nadaljevanje vožnje po rodovitni dolini Itria v Ostuni, mesto, ki se ga je zaradi posebne svetlobe, ki ga odsevata apnenčasto obzidje in bela pročelja, prijelo tudi ime "Belo mesto". Staro mesto oz. citadela se razprostira na griču nad morjem znotraj dobro ohranjenega obzidja in s katedralo, škofijsko palačo in drugimi stavbami slovi kot arhitekturni dragulj. Ogled glavnih znamenitosti.

Carovigno Med sakralnimi objekti je treba omeniti farno cerkev sv. Marije vnebovzete (na novo pozidana leta 1837, od prvotne iz XVI. stol. ostaja rozeta in stranska apsida), cerkev sv. Angela (XV. stol.), Karminska cerkev s freskami iz XVIII. stol., cerkev sv. Ane (XVII.–XVIII. stol.) v bližini gradu in svetišče Belvederske Madone štiri kilometre južno od mesta, zgrajeno leta 1875 nad nekdanjim samostanom menihov bazilijancev (ostala je kripta, do katere pridemo po 47 stopnicah in ciborij iz leta 1501). Med posvetnimi objekti je treba na prvem mestu omeniti (ostanke) megalitskega obzidja (VI.–IV. stol. pr. n. št.), staro mestno središče (la Terra) z zanimivo arhitekturo in ostanki obzidja Aragoncev (XV.–XVI. stol.) z vrati – Brindisi, Nova vrata in Duhovnikov slavolok) in seveda grad Dentice di Frasso (XIV.–XV. stol.), zgrajen na starejši utrdbi iz XIII. stol.

Vožnja v Lecce, glavno mesto Salentinskega polotoka, ki si je zaradi obilice baročnih arhitekturnih spomenikov prislužilo tudi ime "Baročne Firence" oz. "Južne Firence". Lokalni apnenec je bilo zelo lahko oblikovati, kar se kaže na bogatem in nadvse podrobnem okrasju sakralnih in profanih stavb, vodnjakov … Ogled glavnih znamenitosti prelepega mesta, predvsem Katedralnega trga, ki je s katedralo, zvonikom in škofijsko palačo odličen primer harmonično ubranega baročnega trga. Videli bomo tudi baziliko sv. Križa, vladno palačo, rimski amfiteater …

Mesto Otranto leži na najvzhodnejši točki pete škornja. Do Albanije je tu samo 80 kilometrov. Nad mestom bdi romanska stolnica iz 11. stoletja s sijajnim talnim mozaikom in kapelico mučenikov, ki so jih okrutno pobili Turki. Zaradi vzhodne lege je Otranto od nekdaj pribežališče migrantov z Vzhoda.

Santa Cesarea Terme is a town and comune of 3,100 inhabitants in province of Lecce, in Apulia, southern Italy.

Situated on the coast at the beginning of the Otranto canal on a terrace of the coast which comes down to the sea, the town of Santa Cesarea is one of the most important centres of care of Salento. The exploitation of the waters, coming from four caves, dates back to 1500 and on these caves is based the economy of the whole town with the constitution of different thermal establishments equipped for the caring of the baths and the muds with the possibility of other therapies.

Čaka nas panoramsko ena najlepših tras našega kolesarjenja. Cesta vijuga, se dviga in spušča po slikoviti obali, ki jo krasijo cvetoči travniki, ogromni kaktusi, agave in borovi gozdovi. Nad pečinami so postavljeni krožni stolpi, kjer so nekoč obalne straže oprezale za Turki.

čudovite plaže Salenta

SANTA MARIA DI LEUCA je največje apulijsko romarsko središče. Visoko nad stičiščem jadranskega in jonskega morja lahko obiščemo Marijino romarsko baziliko. Pred mestom je ogromen valobran, na katerega so nasipani ogromni betonski tetraedri. Na griču nad naseljem stoji visok svetilnik, po katerem je mesto tudi znano. Lahko samo rečemo, da je mesto vredno ogleda! ( Najboljša stvar v mestu je sladoled v lokalu Martinucci.)

Located on the southeastern coast of the ‘’Italian heel’’, Gallipoli is celebrated for its crystal clear blue sea and the sandy beaches that make its territory one of the most cherished natural attractions in Salento.

When viewed from the sea, Gallipoli’s white skyline reveals itself in all of its oriental beauty, resembling a village of the Cyclades islands.

The old town, perched on a limestone islet, is connected to the mainland via an arched bridge. The walls, ramparts and towers that once defended the city from foreign raiders, now provide shelter from the rough sea and confer the city a special charm that takes visitors back in time.

V obmorskem mestu Taranto se bomo ustavili za ogled znamenitega Aragonskega gradu ter starega in novega dela mesta, ki ju povezuje most.

Črna vdova

Ptičji pajki so dobili ime po presenetljivih poročilih in risbah ptičjih pajkov, ki so po odkritju obkrožile svet. Leta 1705 je ga. Merian oz potovanja po Surinamu poročala o pajku, ki se je hranil s ptičem, To informacijo je potrdil tudi g. Bates z risbo pajka, ki se hrani s ptičem. Ptičji pajki se sicer ne hranijo samo s ptiči, ti so občasen plen drevesnih vrst ptičjih pajkov. Ptičjih pajkov tudi ne smemo mešati z tarantelami, kar je v uporabi v nekaterih zahodnih jezikih. Tuja beseda tarantela zajema več vrst pajkov in se neposredno nanaša na volčjega pajka, Lycosa tarantula, ki živi v okolici italjanskega mesta Taranto. V primerjavi z ptičjimi pajki novega sveta je ta vrsta neprimerljivo manjša, poleg tega pa ni dlakava. Toksini ptičjih pajkov so večinoma nevrotoksični in povzročijo bolečine na mestu pika, ki se v nekaj urah razširi po celem udu ali telesu. Bolečini sledijo krči, srčni tremor in strah. V nekaj urah se akutna bolečina umakne, vendar se lahko v blagi obliki pojavlja če nekaj dni. Ud ostane če nekaj časa otrdel. Pri večini vrst ptičjih pajkov strup ne povzroči hujših posledic ali smrti.

V preteklosti so verjeli, da povzroči pik pajka Lycosa tarantula nevarno stanje, ki so ga imenovali tarantizem. Pik povzroča hude krče in bolečine, ki se zmanjšajo pri telesni aktivnosti. Tako so ljudje verjeli, da se stanje prepreči, če zastrupljeni človek divje pleše takoi menovan tarantelin ples. Novejše raziskave kažejo, da pik L. tarantula ni tako nevaren ljudem, obstaja pa verjetnost, da so zamenjevali pik tega pajka s pikom mediteranske črne vdove, ki je bližnji sorodnik črne vdove. Ta se se prav tako pojavlja v okolici Taranta in povzroči močne zastrupitve. Do zamenjav je verjetno prihajalo, ker je L. tarantula videti bolj nevaren in večji.

Še vožnja v Matero, ki leži na pobočju griča v osrčju sosednje dežele Bazilikate.Matera slovi po starem delu mesta z imenom "Sassi di Matera". Sassi so pradavna bivališča v naravnih jamah ali pa izklesana v skale, le redka so še naseljena. Po panoramski cesti "Strada dei Sassi" se bomo napotili mimo najznačilnejših jamskih prebivališč in cerkva, ki jih lahko imenujemo urbanistični čudež davnine. Leta 1993 jih je Unesco uvrstil na seznam svetovne kulturne dediščine.

Nadaljevanje poti v Altamuro, mesto kruha, saj pravijo, da tukaj pečejo najboljši kruh - ga bo treba pač poskusiti. Sprehod po srednjeveškem mestu, ki se zaradi ponosne in odlične zgodovine imenuje tudi "Levinja Apulije".

Vožnja v notranjost dežele do gradu Castel del Monte. Že od daleč ga bomo zagledali, kako ponosno kraljuje vrh griča, od koder je čudovit razgled na rodovitno okolico vse do morja. Ogled znamenitega gradu, izjemne osmerokotne oblike, ki ga je leta 1240 dal zgraditi Friderik II. Tudi ta grad je na Unescovem seznamu.